Na Luni še vedno deluje eksperiment, star več kot 50 let

Potem, ko je Nasa uspešno izstrelila raketo SLS s človeško posadko na pot proti Luni v okviru misije Artemis II, mnogi poudarjajo, da s tem prekinila več kot polstoletni mrk v človeških odpravah na Luno.

Nekateri zato domnevajo, da se vse od zadnjega pristanka človeške posadke na Luni leta 1972 v zvezi z raziskovanjem našega naravnega satelita ni zgodilo ničesar.

Vendar je to mišljenje napačno.

Raziskovanje (in obiski) Lune tečejo že, vse odkar so Sovjeti nanjo poslali prvo sondo, in se je nadaljevalo tudi po koncu ameriškega programa Apollo, ko so tam pristale človeške odprave, saj so različne države na Luno poslale (bolj ali manj uspešno) svoje sonde.

Človekove odprave na Luno zagotovo sodijo med največje tehnološke in znanstvene dosežke 20. stoletja.

Tekmovanje med ZDA in Sovjetsko zvezo v času hladne vojne je spodbudilo hiter razvoj raketne tehnologije in vesoljskih programov.

Prvi so proti Luni sonde poslali Američani. Leta 1958 so izstrelili prvo, Pioneer-1, a se je misija končala neuspešno. Sledili sta ji še dve, ki pa prav tako nista bili uspešni.

Istega leta so prvo sondo Luna 1 proti našemu satelitu poslali tudi Sovjeti. Tudi ta misija svoje naloge ni izpolnila.

Prvi stik so naredili Sovjeti

Je pa Luno že leto kasneje, 1959 dosegla in na njej pristala (pravzaprav vanjo treščila) sovjetska sonda Luna 2, ki je bila prvi izdelek človeške roke, ki je pristal na kakšnem drugem nebesnem telesu.

Do leta 1976 so Sovjeti na Luno uspešno poslali še nekaj sond, med njimi tudi takšne, ki so okoli Lune samo krožile, pa tudi dva lunarna "Lunohoda", kot so ju poimenovali.

Danes bi jima rekli roverja. Obe vozili sta se, vodeni na daljavo, uspešno sprehodili po Lunini površini.

Sovjeti so na Luno uspešno poslali tudi nekaj sond, ki so tam nabrale vzorce prsti in kamnin in se z njimi tudi uspešno vrnile na Zemljo.

Ameriški triumf: program Apollo

Sovjetske uspehe je seveda popolnoma zasenčil pristanek prve človeške posadke, ki so ga izvedli Američani.

Zgodovinski dogodek se je zgodil 20. julija 1969, ko sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin v okviru misije Apollo 11 pristala na Luni, Armstrong pa je postal prvi človek, ki se je po njej sprehodil.

Pred tem je seveda v okviru programa Apollo potekal niz misij, pri katerih vsaka ni bila namenjena neposredno pristanku na Luni, temveč postopnemu razvoju tehnologije, testiranju sistemov in usposabljanju astronavtov.

Misije projekta pa so se začele s tragedijo.

V prvi misiji, Apollo 1, leta 1967, v kateri so na Zemlji testirali kapsulo, s katero naj bi astronavti v bodoče pristajali na Luni, so v nesreči umrli trije astronavti.

Ostale misije so večinoma stekle po načrtih - razen misije Apollo 13, kjer je med poletom na Luno eksplodiral rezervoar s kisikom, zaradi česar je bila v nevarnosti celotna odprava.

Na srečo je takrat na kapsulo z astronavti bil pritrjen tudi lunarni modul za pristanek na Luni, v katerega so se astronavti lahko umaknili in se uspešno vrnili na Zemljo.

Misija Apollo 13 je bil edini polet človeške posadke na Luno, pri katerem do pristanka ni prišlo.

Po upešnem prvem pristanku na Luni je misiji Apollu 11 sledilo še pet uspešnih pristankov s človeško posadko (Apollo 12, 14, 15, 16 in 17), med katerimi so astronavti izvajali znanstvene meritve, zbirali vzorce kamnin in postavljali instrumente.

Zadnjič so ljudje na Luni pristali leta 1972.

Pristanki na Luni pa niso bili edini ameriški dosežki v zvezi z Luno.

Še pred pristankom človeške posadke so tudi Američani tja poslali nekaj sond, ki so Luno fotografirale ali kartografirale ali pa krožile v orbiti okoli nje in tako pomagale najti najbolj optimalno mesto za prvi pristanek človeške posadke.

Po koncu programa Apollo so se neposredni človeški poleti na Luno za več desetletij ustavili, predvsem zaradi visokih stroškov in sprememb političnih prioritet.

Namesto ljudi na Luno roboti

Nadaljevale pa so se robotske misije različnih držav, ki so nadaljevale raziskovanje Lunine površine in okolja.

Po obdobju zatišja v 80. in 90. letih se je raziskovanje Lune ponovno okrepilo po letu 2000.

Danes v njem sodelujejo številne države (ZDA, Kitajska, Indija, Japonska, Evropa, Južna Koreja) ter tudi zasebna podjetja.

Prva je po koncu ameriškega progama Apollo in sovjetskega lunarnega programa, v Lunino orbito sondo poslala Japonska – sondo Hiten, leta 1990.

Štiri leta kasneje so novo sondo na Luno poslali Američani in z njo odkrili led na Luninih polih.

Odkritje je bilo izrednega pomena tudi za misijo Artemis, ki vključuje pristanek s človeško posadko prav na območju južnega pola, v bližini ledenih struktur. Led namreč pomeni vodo, ki je bistvenega pomena za življenje v načrtovanih prihodnjih lunarnih postajah.

Na Lunin južni pol se odpravlja tudi Kitajska – iz istega razloga. Kitajska pa je sicer na Luno poslala več sond.

Prva je tam pristala leta 2013, najbolj "slavna" pa je postala sonda Chang'e-4, ki je bila prvi človeški izdelek, ki je pristal na "temni strani Lune".

V pošiljanje sond z različnimi nameni so se v 21. stoletju vključili tudi Evropa oziroma Evropska vesoljska agencija, Izrael in Indija.

Sodobne sonde so tehnološko naprednejše: omogočajo visoko ločljivo kartiranje, analizo mineralne sestave in predvsem iskanje vodnega ledu, ki je ključen za prihodnje človeške misije.

Na Luni oziroma v njeni orbiti je trenutno več deset naprav, vendar je aktivnih le nekaj.

Med pomembnejšimi delujočimi so orbiterji, kot sta ameriški Lunar Reconnaissance Orbiter (LRO) in južnokorejski Danuri, ter kitajske misije iz programa Chang’e.

Na površju delujejo ali so nedavno delovali posamezni pristajalniki in roverji (npr. kitajski in indijski), medtem ko starejše naprave iz obdobja Apollo in Luna ostajajo kot neaktivni znanstveni ostanki.

Na Luni poteka eden najdlje trajajočih eksperimentov v zgodovini

Na Luni se poleg sond in drugih naprav nahajajo tudi posebni znanstveni instrumenti – retroreflektorji, ki delujejo kot izjemno natančna “ogledala”.

Namestili so jih astronavti misij Apollo 11, 14 in 15 ter tudi sovjetski roverji Lunohod.

Ti reflektorji so sestavljeni iz posebnih prizem, ki lasersko svetlobo vedno odbijejo nazaj proti izvoru.

Znanstveniki z Zemlje proti njim usmerjajo laserske žarke in merijo čas, ki ga svetloba potrebuje za pot do Lune in nazaj.

Tako lahko razdaljo med Zemljo in Luno določijo z natančnostjo nekaj milimetrov. Ta eksperiment, znan kot lunarno lasersko merjenje razdalje, poteka že več kot 50 let.

Rezultati so izjemno pomembni: pokazali so, da se Luna vsako leto oddalji za približno 3,8 cm, omogočili pa so tudi natančne teste Einsteinove teorije relativnosti ter vpogled v notranjo zgradbo Lune.

Ker reflektorji ne potrebujejo električne energije, delujejo še danes in sodijo med najdlje trajajoče znanstvene eksperimente v zgodovini.

Na Luni pa najdemo tudi druge predmete, ki so jih tam pustili astronavti. Med temi so ameriške zastave in spominske plošče ameriških odprav, pa tudi družinska fotografija, o čemer smo že pisali.

Sicer pa si lahko povzetek vseh odprav (robotskih in človeških) od leta 1958 do 2023 ogledate v spodnjem videoposnetku.